FAIR Play
Ljudje smo zmotljivi, tako pač je. Ni je poti, pri kateri ne bi zgrešili, morda zašli ali pa vsaj malo bolj negotovo stopili. Zakaj tako? Ne vem. Najbrž ne bom nikoli.
Stvar se je zapletla, ko sem dobila mail za Erasmus izmenjavo. Izmenjave naj bi se udeležila šele naslednje akademsko leto, ker pač na naši fakulteti kar naenkrat velja pravilo, da moraš imeti zaključen drugi letnik (kar pa po lastni krivdi, žal še nimam). To je bil zame šok, saj imam stvar že kar precej dobro splanirano, + na tovrsten podatek ob vpisovanju na Erasmus (ki je bil marca 2011), me ni nihče opozoril. Morda zato, ker takrat še ni obstajal? In sedaj dobim mail, da ne morem na izmenjavo. Š.O.K.! Najbrž sem pri besnem tipkanju odgovora res malo pretiravala z rdečo barvo in odebeljenimi stavki, vendar sem na koncu dobila le odgovor, da je prišlo do napake, ki se mi ne zdi niti najmanj logična. Razumem, da sem morda izbruhnila prehitro in se opravičila za svoj morda nepremišljen, agresiven odziv, na podlagi maila pa so na drugi strani linije klonili pod "halo efektom" in me ocenili, da imam morda premočan, pretežak karakter za tako stvar. Vsak ima pravico do mnenja, tudi jaz si ob vsem tem mislim svoje. In, če bi rekla vse je ok, se sprijaznila s ponujenim ... najbrž ne bi nikoli videla Portugalske.
Ne samo, da te v življenju lahko spremljajo nevšečnosti, vzponi, padci in podobno, ki se jih da ali pa tudi ne da popraviti - to mi je čisto jasno in mi ne da miru že odkar sem na svetu, v življenju se moram postaviti tudi zase, se znati zagovarjati in predstavljati svoja stališča. Svoje mesto na tem svetu še iščem, vendar, ko zaidem, poskusim najti tisto pot, po kateri bom korakala naprej. Morda k temu dodaja tisto nekaj, tudi moj trmast karakter. Kdo bi vedel? Pravila spreminjati sredi igre. Res?!
Stvar mi še vedno rahlo smrdi in bolj ko brskam po internetu, bolj me boli glava, bolj se prebuja v meni detektiv, ki želi priti stvari do dna, če zadeva sploh ima dno. Sem človek nezaupljive narave in to me včasih nese v napačno smer, ampak, zakaj le, bi lahko, v tem prečudovito popolnem svetu, ki živi v harmoniji in preobilnosti, bila storjena krivica komurkoli?! Me prav zanima razlog te zmede. Tako sem se po vpisu v višji letnik ustavila tudi v Erasmus pisarni. Povedali so mi, da so se nekaj zapletli, točnega razloga niso navedli. Lahko da me občutek vara, ampak zdelo se mi je, kot da me želijo odvrniti od tega, prestrašiti, da bi si morda premislila.
Zamuditi Erasmus. Ne, ne pride v poštev. Zame ne. Zakaj? Imam pravico do možnosti, da ga izkusim! In to je priložnost, da še malo zrastem, da grem tja, kjer še nisem bila. Kaj imam od tega? Jaz najbrž veliko, oni pa ... low budget? Žalostno, če je to res.
