Pisane macesne je prehitel sneg

ali skok iz poletja v zimo.

Ta vikend smo smo bili priča "neverjetnemu". Kaj se je dogajalo z vremenom je bilo, vsaj zame noro dobr, razburljivo in hudo. S Tajo sva skozi okno v Novi Gorici opazovali kako kul veter pometa ceste in češe drevesne krošnje.

V baški grapi sem zagledala že prvi sneg po hribih in si mislila, kako zakon, sneg po vrhovih že začetek oktobra. Kdaj nazadnje pomnim tak oktober? Hm...najbrž sem še premlada da bi razmišljala take stvari, bom ata vprašala, on ima kar precej kilometrov v zgodovini več in se bo kaj takega gotovo bolje spomnil od mene.

Na železniški mi je mraz prišel do kosti in ko sem pogledala proti belim Podjeljem, mi je premražene kosti ogrelo navdušenje. Kok hudo! :P

Ha, zdaj pa imamo. Nepričakovano, popolnoma. Nepredvidljivo, še bolj. Celo pot do doma sem razmišljala samo o tem, kako mogočne stvari nas obdajajo vsak dan. Kako močna je narava. Kako nemočen je človek. Kako bomo en dan klonili in rotili za milost. Pa bo rekla mama Zemlja, tudi jaz  sem vas prosila, pa ste se samo samovšečno smejali.

Slike so kar iz balkona, ker za en džiro po Bohinju še ni bilo časa :/