Adijo Slovenija, Bom dia Portugal!

Au revoir! Trenutno sem v Parizu na letališču, ki mi nocoj nudi streho nad glavo. Čakam na let do Porta in potem se dogodivščina Erasmus začne. Potovala sem super, brez posebnih zapletov. Najbrž se gospodična, ki je na letalu sedela levo pred mano, ne bo strinjala, saj je na koncu zaradi nizkega pritiska, ki jo je premagal nekje na pol leta, pristala v rešilnem avtu . Na znanje za naslednjič, pred letom se najej sladkorja, lahko pa omedliš, ali pa se vsaj narediš, da omedliš in dobiš zastonj Twix :P. 

Letališče Charles de Gaulle je precej večje od našega aerodroma ljubljanskega. Tudi množica je bila v popoldanskih urah večja, kot je zdaj (21:51). Današnji hit so bili zagotovo gmijasti škornji, takoj za njimi pa gospodične, ki niso vešče hoje v ekstremno visokih petah. Je kar zabavno opazovat ljudi okrog sebe, ko imaš nič za počet. Vojaški trijo z »mitraljezi« se je zamenjal že tretjič danes in so kar malo strašljivi, policija pa tudi preveri vsake toliko, če je vse pod nadzorom. Saj veste, terorizem pa te fore. Z nekim črncem v sivi trenirki in zelenih štunfih sva si ravnokar pogledala film in privoščila sem si en francoski sendvič. Ja, glede sendviča ... naj bi bila francoska kuhinja res dobra, zato si je moj želodec zaželel malo gurmanskega užitka, ki se je na koncu sprevrgel v disaster. Tako ogabnega sendviča še nisem jedla! Kaj vem, mogoče pa samo na letališčih ne znajo s sendviči.

Na letališču v Parizu

Moram pa priznati, da je bil danes največji izviv, kako se spraviti na WC? Prtljage, malo bolj zajetne Jožice (19,8 kg –za las je šlo) in malo bolj šlank Borisa nisem želela prepuščati naključju, zato sem ju nekako, pojma nimam kako, stlačila v tisto ubogo kabinico.

Ravnokar se je mimo peljal sesalec. Kolega v zelenih štunfih pa se ne mora odločiti ali mu moja nema družba ustreza ali ne. In ja, iz dvigala so pripeljali še drugo zverino, že vidim, da bo moje dremanje bolj klavrno :/. Ja, kolega se me je naveličal. In takoj po tem, ko naju je z gospodom v črnem plašču nasmeljal letališki delavec z rumeno čelado, ki je elegantno rignil, so zalavfali sesalec.

Počasi bo šla baterija, zato moram zaključiti. Preostane mi samo še dolga noč, ki jo bom, kot kaže morala deliti s sesalcem, Valentinovo pa tako :D.

Ura je 6:00, še vedno sem na letališču v Parizu. Ne vem kako imam tako srečo, vendar jo imam. Meni nič, tebi nič je bil moj let, po ne vem kakšni logiki prestavljen na 7:45 (prej 8:45), obvestila pa nobenega :S. Vseeno sem ga ujela i n na letalu nadoknadila zamujen spanec.

Pristali smo v Portu, vreme aprilsko, mesto, kar sem ga uspela videti, FANTASTIČNO. V Vilol Real sem prispela nekaj do enih in na postaji bi me moral čakati Pedro, ko se je le prikazal, sta me s kolegico Felipo odpeljala do stanovanja, kjer sta me že čakala Jelena in Simon. Vreme tukaj je zelo aprilsko - zunaj, v sobi pa je kar malo mraz, saj Portugalci ne ogrevajo stanovanj. Res smešno. Že zunaj jih zebe in ne vem kako je potem šele ko so notri. 

Vila Real