Presenečenja na vsakem koraku
Nekaj podvigov je že za mano, največji pa kot kaže je, oziroma bo najti mojo kordinatorko. Že cel teden jo čakam pred pisarno, pa se ne prikaže od nikoder, čeprav stvari ima v pisarni in ni daleč, po pripovedovanju njenih kolegov. Ali pa jo zamudim ravno za pet minut in jo spet čakam, da pride nazaj, pa je ni od nikoder. Počutim se, kot da iščem iglo v kupu sena. Danes mi je njen sodelavec iz pisarne rekel, da je v baru na malici in naj jo tam zahakljam. Samo en problem imam, da ne vem kako izgleda. :( Lepa reč. Več sreče prihodnjič. No ja, mislim da nimam časa za to. Sedaj držim pesti, da bo moj mail, ki sem ga zanalšč prevedla v portugalščino (Google é meu amigo ;)) obrodil bogatejše sadove.
In končno sem jo našla v petek. Fjuh. In ja, na koncu se je izkazalo, da je ena izmed mojih profesrjev. Zdaj vsaj vem, kje in kdaj ima predavanja, da jo ujamem, ko jo bom rabila. ;)
Sicer pa se ves čas privajam na čudne portugalske navade, kot na primer na zelo nizke kljuke, tisti kupi rib, ki so v vsaki trgovini, mi ne gredo iz glave in izredno smešne in nelogične avtobusne linije. Spet sem morala na faks pred pisarno prof. E. in ker sem bila rahlo bolana in lena sem se vsedla na avtobus. Ta mi je sicer skoraj odpeljal pred nosom in šoferka mi je nekaj razlagala, nekaj v smislu, da bi mogla dvignit roko in jo na nek način oštopati ali kaj vem kaj mi je govorila, ker je itak nisem razumela prav nič. Da je hotela, da dvignem roko sem sklepala na naslednjih postajah. Ja, še ena smešna navada, ko pripelje bus dvigneš roko, da ti ustavi. Pa smo se peljali proti kampusu in na poti do tja smo šli skozi tri krožišča. Ne, to sploh ni nič nenavadnega, razen to, da mi ni bilo v nobenem jasno, zakaj naredimo cel krog in iz krožišča odpeljemo po istem izvozu, kot smo prišli vanj. Smešno, res in nenavadno.
Ne glede na to kako me včasih presenetijo, pa ugotavljam, da so Portugalci zelo prijazni ljudje, ki si kljub hitremu življenju, ki ga srečamo povsod, vzamejo čas za kosilo in tudi tisti pljunec kave radi spijejo v miru. In to mi je pri njih všeč, da si znajo vzeti čas, ki ga potrebujejo. Res, tu še nisem srečala človeka, ki bi hodil po ulici s kebabom ali kosom pice v roki ali s kakršnokoli drugo hrano, tudi coffee to go ne poznajo. So zelo odprti ljudje, ogovrijo te povsod in jim ni mar če jih ne razumeš ali če oni ne razumejo tebe. Ravno prejšnji dan sem bila v lekarni in gospa se je kar zgovarjala z mano. Ona v portugalščini, jaz v angleščini in sva se čisto dobro razumeli.
Prejšnji teden smo naleteli tudi na veselico v eni izmed vasi na poti, ko smo iskali jezero Alvao. Naj vas spodnji utrinek zabava, mene je, ker res nisem vedela kaj naj si mislim. Če po pravici povem, še zdaj ne vem, ampak saj pravim, to je samo ena stvar ki me je presenetile, kje so še vse ostale, ki me šele bodo.
