Meu primeiro mês
Prvi mesec Erasmusa je za mano. Sploh ne morem verjet, da gre vse skupaj tako hitro, kar nikakor ni v skladu s portugalsko mentaliteto. Življenje tu definitivno teče počasneje, pa ne mislim s tem da so leni, no, včasih so, ampak si vzamejo čas zase, za prijatelje, za komunikacijo, ki jo pri nas včasih pogrešam. Mislim, da se v življenju precej manj sekirajo in da se njihov življenski moto precej približa slednjemu:
"Relax, take it easy"
Tudi sama se kar pospešeno privajam portugalskih navad in upam, da moja vrnitev v domači kraj ne bo povzročila prevelikega kulturnega šoka :P.
Prejšnji teden smo se intenzivno začeli učiti português, pa smo na koncu vsi ugotovili, da bi bilo bolje, če bi nadaljevali kar sami. No, in jaz tudi sem. Pri tem mi pomaga nova kolegica S., ki je tudi moja prva učenka slovenščine in po pravici povedano, za enkrat nama gre kar super. V eni uri sem se po mojem naučila več, kot pa v dveh urah tečaja, na katerem smo v nedogled ponavljali dneve v tednu, ki so mimo grede povsod in bi jih morali znati že na pamet. Sicer pa je portugalščina zelo lep jezik, s kakšno zanko v izgovorjavi, ampak lepa.
Trenutno sem na faksu, ker so mi očitno odpadla predavanja. Pa sem mislila, da sem pozna :). Kampus UTAD - Universidade de Trás-os-Montes e Alto Douro je eden manjših na Portugalskem. Da razložim za vse študente goriške, kaj to kampus sploh je :P. Kampus na kratko je območje na katerem se nahajajo vse Fakultete ene Univerze. Kraj, kjer je ogromno študentov. Za razliko se tu res počutim kot študent. Moram reči, da mi bo kar malo žal, ko bom morala nazaj na našo malo fakultetico, kjer redkokdaj srečaš kakšnega študenta, kaj šele fletnega. Fantje, brez zamere, punce, tu jih kar mrgoli ;). Tako da si morda še res naštimam kakšnega postavnega Portuguêsa :P.
Sicer pa je na faksu za enkrat vse super, jutri gremo lovit srne. Ja, vem kako se to sliši. Meni so skoraj oči padle ven iz jamic, ko sem izvedela :). To se mi tu ne zdi nič nenavadnega, po vsem tem kar sem že doživela. Sem morda že omenila, da smo en dan secirali zajca? Ne? Ja, secirali smo zajca. Profesorica Aurora ga je elegantno razparala, mu ven pobrala pljuča, jetra, ledvice, oči, ga zbasala nazaj v vrečko in razglasila konec ure. Ha, pa sem mislila, da je seciranje lignjev zanimivo.
Prejšnji teden smo se s puncami udeležile super koncerta domačih študentskih Tun, ki me je stal paketa špagetov. Vse za dobrodelnost. Priznati moram, da sem se zaljubila. Imperialis Serenatum Tunix, skupinica postavnih dečkov s kitarami!, mandolinama, kontrabasom in dudami me je očarala. Pojejo svoje komade, ki govorijo predvsem o študentskem življenju, na precej poskočen način. Sicer izgledajo, kot da se odpravljajo na pogreb, vendar je tu navada, da se študentje, sploh zadnji letniki oblačijo v črno in Harry Potter plašče, ki jih okrasijo z raznimi našitki.
No, ura QGIS-a mojega najljubšega programa se bo začela, zato se moram žal poslovit. Pa naslednjič še kakšno besedo o tem kako smo bili uspešni s srnami :D.
