Mladoletnost izkušenj
Moji starši, stari starši, strici in tete me učijo, uči se, uči se in še enkrat uči se, da boš na koncu imela dobro službo in ne boš pometala cest. Najbrž jih skrbi za mojo socialno varnost v prihodnosti, pa vendar, mar ne bi bilo morda bolj smiselno prigovarjati, živi, živi in še enkrat živi!
Že prav, da se učim in se konec koncev zaposlim, pa je tako učenje res najpomembneje v življenju? Včasih premišljujem, ko jih bom štela čez 70, kakšne spomine bi si želela. Res je, učimo se celo življenje, pa si kljub temu ne želim, da bi se svojih preteklih dni spominjala, ždoče za knjigami in kako sem lovila desetke na faksu, medtem ko so ostali sovrstniki uživali na soncu in odkrivali svet, si nabirali izkušnje in si ustvarjali svoj svet in spomine. Kako nisem nikoli nobene ušpičila in da je bilo moje življenje ujeto v dolgočasni kalup, ki ga definirala in narekovala tedanja družba.
Pa ne da bi imela ne vem kakšne življenjske izkušnje, samo, se temu res tako streže? Svet se spreminja in z njim ljudje, življenje, kateremu se je treba prilagajati, tvegati. Pa čeprav najbrž res strah pri tem odigra veliko vlogo, ne bi smel pa tudi glavne. In vendar, bomo na koncu zadovoljni, da nas je premagal strah? Nismo tvegali, ko smo imeli priložnost. Bi bilo naše življenje zanimivejše in srečnejše, če ne bi podlegli zverini in se prepustili, se ne obremenjevali, kaj si bo ob tem mislil sosed in kako bo njegova žena to razlagala pred vaško trgovino? Bi se bahali z ocenami, katerimi pojma ne bi imeli kam z njimi?
Izkušnje so v življenju pomembne, ne glede na to kakšne so, okrogle ali zavite, kvadratne ali trikotne. Pomembno je, ali smo mi kot posamezniki sposobni iz njih izbezati najboljše...
... in ne vedno vnovič zahajati v isto oštarijo, kjer večina sklonjenih glav obvisi za šankom, razočarane nad svojim bednim, monotonim življenjem, ki pozna samo pot do domače postelje in nazaj.
Iz izkušenj bi se morali učiti, njih bi morali živeti!
 |
| Ujete, na ∞ strani razpete, pa vendar bi rade zbežale stran in lovile sončne žarke v svojo dlan. |
Pa ne da bi imela ne vem kakšne življenjske izkušnje, samo, se temu res tako streže? Svet se spreminja in z njim ljudje, življenje, kateremu se je treba prilagajati, tvegati. Pa čeprav najbrž res strah pri tem odigra veliko vlogo, ne bi smel pa tudi glavne. In vendar, bomo na koncu zadovoljni, da nas je premagal strah? Nismo tvegali, ko smo imeli priložnost. Bi bilo naše življenje zanimivejše in srečnejše, če ne bi podlegli zverini in se prepustili, se ne obremenjevali, kaj si bo ob tem mislil sosed in kako bo njegova žena to razlagala pred vaško trgovino? Bi se bahali z ocenami, katerimi pojma ne bi imeli kam z njimi?
 |
| Staro, zgubano, izkušeno. Pripravjeno na nove izzive? |
Izkušnje so v življenju pomembne, ne glede na to kakšne so, okrogle ali zavite, kvadratne ali trikotne. Pomembno je, ali smo mi kot posamezniki sposobni iz njih izbezati najboljše...
 |
| ... in premagati strah, se povzpeti višje od povprečnosti ... |
... in ne vedno vnovič zahajati v isto oštarijo, kjer večina sklonjenih glav obvisi za šankom, razočarane nad svojim bednim, monotonim življenjem, ki pozna samo pot do domače postelje in nazaj.
Iz izkušenj bi se morali učiti, njih bi morali živeti!
"Man, because he sacrifices his health in order to make money. Then he sacrifices money to recuperate his health. And then he is so anoxious about the future that he does not enjoy the present; the result being that that he does not live in the present or the future he lives as if he is never going to die.
AND THEN HE DIES HAVING NEVER REALLY LIVED!"
(Dalai Lama)
