petek, 8. september 2023
Že včeraj je bil dober dan, tako je današnji samo nadaljeval kjer je včeraj zaključil. Ni bilo potrebe po izletu v Radovljico na UE, kjer bi urejala zadeve v zvezi z "izgubljenimi" dokumenti. Založena denarnica mi je včeraj popoldne kar padla v roko in sem si lahko oddahnila.
Razvozila sem zajtrke in se kasneje odpravila direktno v pisarno. Tekoče obveznosti. Danes po službi je v načrtu vikend pobeg na morje. Ura je nekaj čez 15., parkiram pred hišo. Medtem s K. predebatirava in osveživa dnevno in tedensko dogajanje na najinih področjih v življenju. Zadnje čase veliko poslušam podkaste, predvsem mi je zanimiv podkast Aidea, danes je na vrsti del z Miho Mazzinijem, ki ga priporočam v poslušanje, medtem pa spakiram, in pomijem posodo.
Med mojimi opravili prejmem klic. Po klicu pa ... razmišljanja. Razmišljanja o tem, kako sem v zadnjem letu napredovala in spremenila svoj pogled na življenje. Iz dneva v dan se težje sprijaznim z vlogo žrtve, ki sem jo živela do še ne dolgo nazaj. Najboljša prijateljica mojemu egu. Vedno sta s prsti kazala na druge, glej oni so krivi za tvojo nesrečo, za tvojo anksioznost. Odkar se zavedam, da sem za lastno srečo in občutke odgovorna sama in da so le ti moja izbira, se mi je življenje začelo obračati na bolje. Vedno manj ugajam drugim in ljudem okrog sebe postavljam meje. Prihajam iz okolja, kjer sem bila vzgojena v duhu, ugajaj in radi te bomo imeli, zraven pa razvijala neprijetne občutke, ki sem jih tlačila, anksioznost, ki sem jo udomačila in depresijo, ki sem jo začela sprejemati kot nekaj normalnega. Vse zato, da bom ugajala drugim, da druge ne bo skrbelo, da me bodo drugi imeli radi, me ljubili. Sama sebe pa sem spravljala v dnevni stres.
Danes vidim razliko. Razliko 8. septembra lansko leto, ko sem bila trdno prepričana, da je moje življenje pač tako. Borba. Neprestana borba z utrujenostjo, paniko, borba z mislimi o tem, da nikoli ne bom dovolj dobra, da me bodo drugi sprejeli, borba z življenjem. Danes vidim, kako enostavneje življenje izgleda ko potujem s tokom. Ne bom lagala, včasih še vedno zaplavam proti njemu, da se borim na vse pretege. Ampak kakšen smisel ima življenje, ko nanj gledam kot na borbo, ko mi vedno nekdo želi nekaj slabega, ko sem iz dneva v dan bolj nemirna in samo iščem razloge in izgovore koga lahko obtožim, da je temu tako. Tako življenje nima smisla. Življenje je vse kaj drugega. Življenje je čudovito, magično, presenetljivo, hvaležno, razburljivo! In kreiram ga sama. Sama, s svojimi odločitvami, kako ga želim živeti, kaj me bo motilo in koliko se bom poglobila vase. Dragoceno zavedanj, ki sem ga sprejela je, okolice nikoli ne bom spremenila, spremenim pa lahko sebe. Ker, ko bom sprejela življenje, sama sebe, bom lahko sprejemala in gradila odnose s preostalim svetom in za to bom odgovorna sama in ne okolica. Razloge za svojo srečo in nesrečo lahko najdem samo v sebi.
Res je, spremenila sem se. Zelo. In tako se imam vedno raje.💗
