torek, 5. september 2023

Navaden dan, tiho, hladno septembrsko jutro in jaz, jaz v krilu in kratkih rokavih tresoče od mraza zaklepam vhodna vrata: "Jutri si bom pa res napravila jopo."
Sedem v avto in že sem na cesti. Samo da se danes ne bom peljala naprej, saj moram v Kristalu pobrati še zajtrke. Zadnje čase so moji možgani zaspani in leni. Težko sledijo mojim koncentriranim milim in tiste glavne, "pomembne" jim hitro spolzijo kdo ve kam. Prevzem poteka gladko, tudi zavila sem pravočasno, zajtrki so me že čakali na prevzemni mizi. Ko sem že z mislimi pri dostavah, si jih prej vseeno zložim po nekem redu. Mesni, ribji, a ne, ta je tudi mesni...ko mi izza hrbta gospa z vižlo pravi: "Oh, can I pick up my breakfast here?" in jaz sem: "Sure." En zajtrk za dostavo manj in že sem spet na cesti. Dostavim zajtrke in se vrnem v pisarno.

Pisarniške obveznosti danes potekajo mirno in jaz si svoja opravila pridno dodajam na seznam in jih iz njega tudi brišem. Miren dan v pisarni. Malo do treh se odpravim na pošto, kjer poleg oddaje kopice pisem prevzamem tudi svoj paket in se odpravim proti domu.

Energija, ki jo nosim s seboj je že nekaj dni nizka. Zares nizka. Skuham si kosilo in ostanem za mizo v kuhinji. ne počnem nič posebnega, bluzim in predvsem ne vem kaj bi sama s sabo. Misli je milijon, opravil doma tudi, vendar se danes odločim, kot že cel teden za misli. Zakaj?! Tako je lažje. Če se predam svojim mislim sprejemam vlogo žrtve. Ta je tista, ki je po izbiri enostavnejša, vsaj sliši se enostavneje, pa v resnici ni. Ta žrtev me vleče k dnu, tako čutim, da postajam vse težja in težja. In potem, ko pod vso težo že skoraj ležim, takrat je najtežje vstati. Takrat se najtežje poberem. Pa bi se rada pobrala, vendar na koncu izpade kot da se silim in ko se silim, takrat se mi ne uspe pobrati. 

Vendar bom vseeno šla v akcijo, proti vlogi žrtve, one thing at a time. Ali kako že pravijo.