Trigerji. V zadnjih letih sem se velikokrat vprašala, zakaj je moja reakcija na stavek, dejanje takšna kot je. Včasih da padem ven, da me prizadane, sem užaljena, spet drugič, da je odobravajoča, topla, lepa, sprejemajoča. Bolj kot na te dobre sem se osredotočala na te slabe, zaradi katerih se nisem dobro počutila in so precej preveč že vplivali na moj odnos do življenja.
Triger. Triger je tisto, kar mi lahko potegne živec, ampak samo takrat, ko temu trigerju sama dam pomen. Kaj mislim s tem? Predstavljam si situacijo v kateri nekdo reče: "O, ker pujs!" Samo ta stavek lahko več ljudem pomeni različno. Pujs si prevajamo kot žival ali kot žaljivko. Samo jaz pa sem tista, ki ji določi pomen. Zame je dolgo časa predstavljala žaljivko. Ob tej besedi se je večkrat pojavila neprijetnost, neglede na njeno uporabo. Pa so zato ljudje, ki uporabljajo besedo pujs slabi in mi želijo slabo? Beseda pujs je zame predstavljala triger. Triger za slabe občutke, predvsem tiste, ki so me pahnili v vlogo žrtve. Vse dokler se nisem poglobila vase, si nalila čistega vina in prišla zadevi do dna. Zakaj pa me strigira beseda pujs? Zakaj se tako počutim. S temi vprašanji sem odprla svoj portal bolečine. Vrnila sem se v preteklost, ko so ti občutki začeli nastajati in ugotovila, da ker se nisem ukvarjala z njimi in sem jih ignorirala so se z leti začeli kopičiti. Pod tem kupom občutkov pa se je nabirala tudi bolečina, ki ni bila izražena, na površje pa je prihajala vedno, ko se je pojavil triger.
In zdaj sem na potezi jaz, ali pustim, da se ta krog ne pretrga in se ponavlja celo življenje, ali prevzamem odgovornost za svoje občutke in reakcije in začnem vso zagato razvozlavati. To drugo je včasih f*****g težko in polno izzivov, saj si sam nastaviš ogledalo v katerega se gledaš, ampak ko se soočim z vsem blatom in drekom, ki se je vsa leta nabiralo v meni je na koncu nagrada osvobajanje. Vendar prava svoboda pride šele takrat, ko začneš sprejemati tudi dobre občutke.
