Že nekaj dni se vsakič znova zavem, ne, ne zebe me, samo tako močno stiskam čeljust. Tako močno stiskam svoje odločitve. Čemu? Ker vem, da prinašajo gromozansko spremembo. Pa te spremembe? Me jo je strah? Ne, ni me strah spremembe, moja želja po njej je tako močna, da me je strah, da do nje ne bo prišlo. Tako zelo sem navezana nanjo, na željo, na spremembo. Tako se zadnje dni učim spuščati, spuščati, kaj pa če se ne zgodi? Kaj pa če...? Če in samo če.
Spuščam, kot spuščam helijev balon, v nebo, spuščam z njim spremembo, željo in strah. Spuščam jih, ker, ko jih spustim, takrat lahko spet diham, takrat vem, da je sprememba pred vrati.
